Poroka v Las Vegasu ali hangover vol.II (v lastni režiji)

V prvem delu svojega bloga sem se osredotočila na pripravo na poroko in seveda poroko, v drugem delu pa bom svoj blog zaokrožila s stroškovnikom, medenimi tedni in seveda z razpletom zapleta, ki se je zgodil na najino poročno noč oziroma naslednje jutro.

Torej, po naporni poročni noči sva ugotovila, da sva izgubila potni list. Mislim, da sva v hipu pozabila na »mačka« in druge moteče elemente in se poskusila osredotočiti na včerajšnje dogajanje – megla. Vse kar sva zagotovo vedela je bilo, da sva imela oba potna lista v kapelici kjer sva se poročila. Poklicala sva mojo poročno pričo Ano, ki je bila zadolžena za potna lista, vendar  je povedala, da ju po poroki ni več videla… Odhitela sva na recepcijo hotela, v klub, v restavracijo…in povsod so nama povedali isto in sicer, da potnega lista žal nihče ni videl in da morajo po protokolu vse najdene predmete zaposleni odnesti v pisarno, ki je zadolžena za  izgubljene in najdene stvari (lost&found office). V lost&found officu sva bila zagotovo 50 krat, a neuspešno. Ker seveda nisva hotela zaključiti najine poročne dogodivščine, sva poklicala na  Veleposlaništvo RS v Washingtonu, vendar se je tudi to izkazalo za neuspešno…je bila pač sobota in odzivnik nama je povedal, da naj pokličeva v ponedeljek L. Ker google vse ve, sva preverila ali lahko najino pot nadaljejeva z osebnimi izkaznicami, a žal je bil odgovor negativen, vendar je bilo zelo jasno napisano, da morava izginotje potnega lista prijaviti policiji in ga seveda preklicati….in sva šla…na policijsko postajo v Las Vegasu.

Kar bom zdaj napisala, bo zvenelo skoraj neverjetno ampak na žalost ali pa srečo, je bilo resnično. V soboto popoldan je bila policijska postaja v Las Vegasu zaprta. Na vratih je bilo obvestilo, da so uradne ure od ponedeljka do petka, med vikendom pa so na terenu mobilne enote, ki so praktično v vsakem hotelu. Seveda nisva iskala mobilnih enot in se raje pridružila prijateljem.

Ker nisva imela prav veliko za narediti, sva se v naslednjih dneh prepustila dogajanju in uživala s prijatelji v Las Vegasu. Odločili smo se, da bomo najeli avtomobile in odšli v Los Angeles in potem domov, najini medeni tedni pa bodo pač počakali, saj enostavno brez potnega lista nisva mogla odleteti.

V ponedeljek so se nama javili iz slovenskega veleposlaništva in sicer so povedali, da lahko dobiva nadomesti potni list, s katerim lahko odpotujeva samo domov. Za izdajo nadomestnega potnega lista, je potrebno izgubo prijaviti na policijski postaji. Še danes ne vem ali je bila to usoda ali zgolj sreča ampak midva izgube potnega lista na policiji nisva prijavila, saj se mojemu možu s tem »ni dalo ukvarjati«. Itak ne moreva nikamor, tako da lahko to urediva tudi v Los Angelesu….in še danes sem mu hvaležna, saj po 50 obisku lost&found offica, se je čudežno našel potni list J. Zaposlenim v hotelu se je zdelo zelo zabavno, saj se je to zgodilo, ko smo se že odjavili iz hotela in bili s kovčki na recepciji…to je eden izmed tistih trenutkov, ko lahko rečemo it’s a miracle.

Sledila je nepopisna sreča in vožnja treh avtomobilov čez puščavo iz Las Vegasa v Los Angeles. Vožnja je bila razburljiva oziroma, če povzamem moževo poročno pričo: »še dobro, da smo imeli fantje svoj avto, kajti v avtomobilu ki so ga najele gospodične, je radio preveč pihal, klima pa je bila prenaglas«.

Los Angeles, mesto angelov nas je pričakalo v vsem svojem blišču. Po Los Angelesu smo skupaj pohajkovali še naslednjih 5 dni, potem pa sva se končno podala na najin honeymoon.

Po norem New Yorku, čustvenem vrtiljaku in hangoveru v Las Vegasu ter zabavnem Los Angelesu, sva odletela v najin raj – KAUAI (HAVAJI). Raj, ki ga glede na potek dogodkov v Las Vegasu sploh ne bi smela videti, kaj šele doživeti….vendar sva ga…in od takrat naprej verjamem v čudeže, kajti takrat se je zgodil najin čudež….ime mu je Kai (havajsko: ocean).